Strani

nedelja, 23. januar 2011

Nič ni resnično, vse je dovoljeno


Marinec


V nadaljevanju bom objavljal nekatere zapise, ki sem jih deloma že objavil v knjigah Branilci domovine I in II. Zapisi so že bili  - več ali manj - kritično obravnavani in doslej zdržali vse, tudi najostrejše ocene. Naj tu omenim, da sem v zadnji knjigi (Branilci domovine II - TRGOVCI S SMRTJO) vse kar sem zapisal tudi argumentiral. Z dokumenti, izjavami, fotografijami... In teh dokumentov imam še nekaj na zalogi.

S pisanjem se mi prav nič ne mudi. Ko bom imel čas, ko se bom spomnil kaj novega... Skratka, dajmo času čas. Če se doslej politiki in organi pregona (itak je že vse zastaralo) niso osvestili, jim ni pomoči. Očitno je tudi bog na strani tistih, ki so služili denar s prodajanjem orožja in naprezanje za osamosvojitev (vojno, odločitve ljudi in organov) kot etikete še naprej limajo zgolj nase.
Naj pojasnim, da sem se za objavljanje zapiskov odločil, ker  se je Mitja Kunstelj z nadimkom Marinec, znan iz afere oziroma glavni akter v takoimenovani aferi - materi vseh afer slovenske samostojnosti - v Depali vasi, na široko razpisal v svojem blogu. V njem niza (po moji oceni) komaj "četrt" resnične dogodke iz prvih obdobij po osamosvojitvi. Torej iz obdobja, ko je bila Jugo vojska še tukaj, iz obdobja, ko so vrli politiki na veliko prekupčevali z orožjem in kupci prihajali s polnimi kovčki...

Vmes sodi še obdobje, ko je SV usposabljala Abdičeve junake, nato nastane razvpita afera Depala vas... Seveda ne vem kaj bo še objavil? Če sploh bo?

Jaz pač bom: svoje komentarje in svoje poglede na omenjena obdobja in tudi tisto po Depali vasi. Že doslej sem v knjigah veliko zapisal, veliko zgodb in dolge pripovedi. Posledice? Kot, da se tisto o čemur sem pisal, sploh ni zgodilo. Tisti, ki so bili manj poučeni o omenjenih dogajanjih ali niso prav pogosto spremljali tisk in vse afere o katerih so pisali časopisi, so me pogosto spraševali: "kaj je to mogoče?" 
Ja, dragi moji, še kako je mogoče! In koliko stvari še ne poznamo ali pa jih pozna nekdo drug, tretji... Kot pravi reklo: "čez sedem let vse prav pride".

Zaradi razumevanja vseh zadev bom moral v nadaljevanju zapisati tudi o vojaški karieri špecialca, ki ni bila čisto takšna kot jo opisuje. Med drugim ni naredil nadaljevalne faze usposabljanja v specialni brigadi, zato so ga počasi izločali in je bil nekaj časa dober samo še za stražarjenje. Pripravljen so imeli celo predlog, da ga prerazporedijo v drugo enoto...
Zadeve so bile na trenutke neverjetne (še danes so - zlasti za tiste, ki ne poznajo vseh zgodb oziroma se niso obremenjevali s politiko in stranpotmi politikov). Tako kot spodnja skica. Narisal jo je nihče drug kot špecialec Mitja Kunstelj, takrat, ko je stražil vojaške objekte v naselju Primoži, poleg Kočevske Reke. Toda s kakšnim namenom?
Gre preprosto za to, da je to skico ponujal v prodajo tistemu, ki bi želel skrivaj vdreti v objekt v Primožih (na skici cilj) in odnesti del orožja, ki so ga imeli Morisovci shranjenega v teh prostorih. Ta njegov "mišmaš" sem ugotovil že leta 1992 in opozoril Krejana (načelnika VOMA v GŠ) na tovrstno možnost odtujevanja podatkov. Takrat seveda nisem vedel imena in drugih podatkov, ker nisem imel dostopa v MORiS. Lahko pa bi te podatke zbral Krejan, vendar mislim, da so imerli Mitjo že v svojih "krempljih".  Skico sem nato pridobil šele čez dobro leto in pol (morda je minilo celo več), ko so se okoliščine že spremenile. Na zadnji strani skice je bil tudi seznam orožja, ki so ga tamkaj skladiščili. Zakaj je trajalo toliko, da sem jo dobil? Tisti, ki jo je od Mitje odkupil, je bil domoljub, takrat podpornik brigade in strukture v obrambnem ministrstvu. Nikomur ni želel škoditi... Potem se je zasukalo drugače. 
Zgodb o špecialcu je še veliko.

.slika
Skica vojaškega skladišča in delavnic v Primožih, ki jo je narisal Mitja Kunstelj

Alamut

Ko je Vladimir Bartol leta 1938 napisal roman o Islamizmu, je uporabil njihov vrhovni izrek "Nič ni resnično, vse je dovoljeno". Tako nam Bartol predstavi, danes enega najbolj cenjenih del v slovenski pa tudi tuji literaturi, s čimer je pisatelj postal "nesmrten", kot so nesmrtni njegovi junaki.
Čeprav je Bartol snov za roman dobil v potovanjih Marka Pola, človek ne more mimo razmišljanja, da je bil ta veliki pisatelj tudi futurist. Da je že takrat "videl" Moris in borce za veliko "pravičnost na slovenskih tleh", ki imajo svoj grad Alamut v Škrilju in  vrhovni izrek - vodilo: "nič ni resnično, vse je dovoljeno." V naši zgodbi karizmatičnega voditelja, namesto Hasana, predstavlja Janez. Oba pa imata enaki metodi "osvajanja" mladeničev za vzvišene cilje v boju za oblast. Drogo.
Hasan s pomočjo droge pokaže mladeničem raj in ko si raj enkrat zares doživel, si pripravljen narediti vse, da se vrneš vanj. Janez je naredil skoraj identično. Sodobnim mladeničem je dal drogo in jim  pokazal raj. Zato, da bi živeli v njem bi storili vse. Samo oblika droge in predstave raja sta različni, toda ob tem moramo upoštevati časovno oddaljenost.
Janez je podobo raja ustvaril v Morisu, ki ga je pravzaprav oblikoval v svetišče pooblaščenih in njemu predanih vojščakov. Junak Janez je pri nas (kot Hasan v Alamutu) prikazan kot popolni karizmat in diktator, čigar politika sloni na nasilju in manipulaciji z naivnimi mladeniči. Dostop do Hasana ima denimo Abu Ali in Buzruk Umid, do našega Janeza šef MORiSa Krkovič.
Torej, kdor je bral ali bo bral Alamuta bo lažje dojel in razumel fante iz Morisa, ki jim je bil Janez svetal vzor, kot je bil večini svoje dni maršal Joško. Droga - mamilo - se je skrivala v indoktrinaciji. V pranju možganov z različnimi teorijemi  zarote in zablode ter v pripravah scenarija za novo resnico. Cilj je bil, da postanejo njihovi možgani in pamet tako zbrkljana, da postane bel papir, na katerem bo nov scenarij za njihovo življenje. Pogled na svet bo tuje razmišljanje, ki ga je treba braniti z vsemi sredstvi. Opora temu bodo velike, vsem razumnim nedosegljive obljube.
Angleške maskirne obleke in čevlji (ki naj bi jih sicer "izumil" Boris), poseben opasač, baretka, posebne oznake za osvojene veščine, posebne barve činov,  kopija noža znamke Gerber, avtomati  in ostrostrelne puške znamke Heckler $ Koch, uf, ni da ni. Potem so tu še vozila: prvi avtomobili - jeepi znamke Puchi, Wranglerji... motorji... Loki, samostreli, čelade, nahrbtniki, posebna oprema za vpadanje v objekte... V prvem obdobju so tisti, ki jim je šel dril od rok, dobili stimulacije, za delo čez poln delovni čas nadure... Kasneje nagrade za udeležbo v akcijah. Bodisi za transport orožja, kot tudi za vohunjenje ali pripravljanje Depasle vasi. Kot, da ti ljudje niso sestavni del Slovenske vojske. Tudi obnašali so se povsem drugače. Bili so že skoraj v raju.
Prišli so prvi helikopterčki, naredili so telovadnico, polagali asfalt... In še kaj bi bilo, če ne bi po "krivem" odstavili Janeza.
Posvečeni so imeli garsonjere v Kočevski Reki, nekateri so v Ribnici dobili družinska stanovanja... Mimo razpisov, iz neke posebne kvote, ki jo je odobril Janez..
"Mater je b'lo fino. Kaj smo se 'mel dob'!

Tunkanje Kunstlja

Ni vsak sovražnik kdor te v drek tunka in ni vsak prijatelj, ki te iz njega vleče!

Kunstlja se tunkali vse globlje in globlje. Toda Vrhničanu Andreju, znanemu tudi iz avstrijske afere pa iz afere Depala vas kjer je bil še posebej "nežen" itd, sicer varnostniku ene izmed takratnih brigad, ki so bile podrejene GŠ, je bil očitno zelo simpatičen. Ščitil ga je na vse mogoče načine, vendar pa tudi vodil "za roko", ko je bilo treba. To je seveda logično saj ga je tudi ustvarjal, o čemu priča tudi vsebina dokumenta, ki je objavljen v nadaljevanju. Tudi to je res, da je Kunstelj sam rinil v težave na vsakem koraku.
Omenil sem že, da ni končal nadaljevalnega tečaja za poklicnega vojaka. Za dokončanja tega drila je bil preležeren, prekomoden in muhast. Kaj kmalu so ga dali na stranski tir in vse pogosteje je stražil objekte v Primožih, v Spodnjih garažah, poslali so ga na varovanje na Grmez... Pripravili so tudi predlog, da ga prestavijo iz MORiSa (poleg njega pa še kakšnih šest tipov kot je bil denimo Vojko Smole, tudi znan uz afere..., Še pred njim je bil pripravljen predlog za Smolnikararja ipd) v 51. območni štab. Medtem je zmanjkala tu pa tam kakšna oprema, začel je prekupčevati in čedalje pogosteje so ga obravnavali varnostniki. V zameno, da ga niso predali policiji ali uvedli postopke zoper njega, je pristal na sodelovanje s takoimenovanim Paravomom.

Primer kako so ga vpeli v svoje delo (dokument objavljen brez popravkov):

Datum: 19.11.1993.

ZADEVA : ODKUP SREDSTEV - POSEBNA OPERATIVNA METODA - URADNI ZAZNAMEK
ZVEZA : PREDLOG ZA ODOBRITEV UPORABE POSEBNIH OPERATIVNIH METOD IN SREDSTEV DELA ŠT. 881/I-2271-93 Z DNE 18.11.1993.

Na osnovi predhodnega dogovora in usmeritev, smo s posebno operativno metodo - odkup sredstev - pridobili pištolo, Crvena zastava M 70, kal. 7,65 mm, ser. št. I-297851, z rezervnim okvirjem za naboje, v usnjeni futroli, za ceno 1000 DEM.
Akcija je potekala dne 18.11.1993. v času od 18.30 do 22.30 ure. KUNSTELJ Mitji, kateri je odkup izpeljal, smo na Brezovici, v bifeju Paviljon, dali natančna navodila, na parkirišču Grude na Viču pa mu je bilo predano 1000 Dem. Nato se je Kunstelj odpeljal v gostilno Jamnik, na Cesti na Vrhovce 4, kjer je bil dogovorjen z možem lastnice gostilne Jamnik, ZAFRAN Borisom, roj.11.09.1957, kateri naj bi mu orožje prodal in HUDJEK Daretom, zaposlenim na 51. OŠTO, ki je med njima vzpostavil zvezo. Sama predaja orožja je bila izvršena v nedograjeni hiši Zafrana, ki je v bližini gostilne. VOMOu je bilo orožje predano naslednji dan 19.11.1993. ob 7.30 uri, kakor je bilo dogovorjeno. Orožje je sedaj shranjeno v blagajni na VI. upravi.
Zafran je Kunstlju ob tej priliki povedal, da je že prodal 5 zabojev s po 20 pištolami tega tipa in da ima še 2 zaboja, to je 40 pištol. Za odkup le teh se je Kunstelj zanimal, vendar po nižji ceni. Zafran mu je še pokazal več osebnih predmetov, dovoljenj za nošenje orožja,med njimi tudi za revolver Magnum 357 in izkaznico pripadnika TO.
Istega večera v gostinskem objektu je Hudjek Kunstlju obljubil, da mu bo vzpostavil zvezo z nekom iz Borovnice, ki poseduje večjo količino orožja in to po možnosti že v petek 19.11.1993.
Zaradi nepoznavanja vseh okoliščin in možne nevarnosti, smo dogajanje pokrivali z dvema operativcema v samem lokalu, dva sta bila v neposredni bližini, še dve ekipi s po dvema operativcema pa sta pokrivali širše območje.
 7.11.1993. je v skladišču na Grmezu, v objektu, kjer se nahaja straža, Kunstelj našel več bianco obrazcev z glavo Ministrstva za obrambo, žigosano z " VOJAŠKA SKRIVNOST - STROGO ZAUPNO " in žigom Ministrstva za obrambo št.0. Izvzel je dva, ostale pa pustil,da bi se lahko ugotovilo, komu pripadajo in čemu. En izvod prilagamo.
 PRILOGA :                                  
-         bianco dopis  
       
 Pod uradni zaznamek je bil podpisan Andrej Podbrega


 V nadalljevanju je še drug primer kako so ga vpletali v zadeve in kako so že takrat delovali proti civilnim osebam, čeravno je Zakon že takrat natančno določal (v povzetku), da v primerih, ko VO zazna kaznivo dejanje, ki ga je storila civilna oseba, takoj seznani civilno policijo, ki ustrezno ukrepa. Kje pa! Da bi se bivši policaji in udbovci, ki so bili sedaj zaposleni v VOMO priklonivili pred civilno policijo in z njo celo sodelovali? Halooo?  Ta samovšečnost nekdanjih represivcev, velja tudi za Jlajevce, ki so prestopili iz VP ali "bezbednosti", je bila tako velika, da je pravzaprav  pripeljala do Depale vasi. Oni (omenjeni) so vse znali, vse zmogli, bili so najsposobnejši... Bila so jih sama usta. V glavnem pa so po 91. prihajali v obrambne strukture tisti policaji in udbovci, ki tam niso bili najbolj zaželjeni - bodisi zaradi nesposobnosti ali prekrškov ter celo kaznivih dejanj. Ološ bi lahko rekli po domače.

Datum : 26.11.1993.

ZADEVA : MARINEC - GREGA - MOŽNA IDENTITETA - URADNI ZAZNAMEK

 V zvezi z zadevo Marinec, se je pojavila oseba, ki razpolaga z večjo količino orožja, po imenu Grega, stan. v Borovnici, orožje pa naj bi izviralo iz skladišč, v Borovnici.
 Možna identiteta je : BRGLEZ Grega, Milavičeva 28. Borovnica ( stara postaja ) tel.746-395 Imenovani je v Borovnici poznan, da se ukvarja z vsem mogočim, prekupčevanjem, švercanjem i.p.d. Je znan agresivnež.
 Še nepreverjen podatek je, da je bil pred približno mesecem dni v dogovoru s skupino fantov iz Logatca, da jim proda nekaj kosov orožja. Dogovorjeni so bili v Bistri, zaselku med Borovnico in Vrhniko. Ker pa je bil eden iz te skupine podoben komandirju PP Logatec, je prišlo med njimi do pretepa. Kratko so potegnili Logatčani.

 Podpis je bil - čigav le - Andrejev.

Takšne in podobne solate je bilo še pa še.

Kdor bo sledil tem zapisom, bo lahko ugotovil, da so se od leta 1991. do 1994. Morisovci in nekateri pripadniki VOMO res igrali kot majhni otroci v peskovniku. Vse se je lahko skrilo v "strogo zaupno", denarja je bilo dovolj, vrh je takšne in drugačne igračkarije podpiral ali v njej celo sam sodeloval in nikjer ni bilo mej ali pregrad.

VSE JE BILO DOVOLJENO!

Lovšinu je bilo tudi vse dovoljeno: vedno lepa dekleta, dobri službeni avtomobili, polno denarja za reprezentanco, odločitve kdo je zaželjen ali neželjena oseba (izbrisani)... zaradi zvez z JJ dobra služba... Toda vedno je nekaj zaj..., da se mu ni izšlo

Naša vojska je na primer brez vojne napovedi zakorakala v Avstrijo?! Skoraj dobesedno. Z namenom, da bi ugrabili grškega trgovca z orožjem so vojaki šli v Avstrijo, v zasedi počakali trgovca, vendar se jim je vse sfižilo in nastala je še ena afera oziroma škandal.

Prisluškovanja in videonadzori

Ko sem pomladi leta 1994. prišel v Kočevsko Reko, se mi je najprej zdelo imenitno, ker so v Morisu v zvezi z varovanjem objektov prednjačili pred drugimi enotami TO. Imeli so namreč že nameščene video kamere za nadzor okolice poveljstva brigade, ki je bilo v nekdanjih prostorih policijske postaje v središču Kočevske Reke.
Na ekranih v sobi za dežurne, povezanih z vrtljivimi kamerami okoli zgradbe, se je natančno videlo kdo bo ali ima namen zakorakati – spredaj ali zadaj - proti zgradbi poveljstva. Dežurni ali njegov pomočnik sta se lahko vedno pripravila na sprejem »gosta.« Če se jim je obiskovalec zazdel sumljiv sta lahko pravočasno prijela za orožje, če ne – sta se lahko pripravila na sprejem z besedami.
Potem pa se mi je to zdelo vsak dan manj primerno, ker so dežurni častniki in podčastniki lahko nadzirali tudi družabno življenje v središču naselja. Videli so kdo je šel v en ali drugi bife, kdo je šel v trgovino, kdaj je šel Boris k frizerki … Žal je bil objekt poveljstva prav v središču naselja in se video nadzora ni dalo kaj posebej prilagajati. Široki kot kamere je 'oplaknil' prostor vse od  glavnega križišča do obeh gostinskih objektov, trgovine in frizerskega salona.
Nekoč me je dežurni posebej poklical v sobo in mi zaupno šepnil: »Poglej na monitor, glej  koga pelje Njavro v svojo sobo?«
Ker sem skomignil z rameni, saj me ni zanimalo, je pojasnil: »To je tista novinarka Špela. Zadnje čase sta kar naprej skupaj.«

Najbolj pa me je med raziskovanjem prostorov presenetilo, ko sem ugotovil, da so Morisovci imeli video nadzor tudi v kleti, kjer je imela nekdanja policijska postaja Kočevska Reka zapor.  Danes bi sodobno imenovali to klet -  prostor za pridržanje. Čemu vojski video nadzor v kletnem arestu. Čemu? So Morisovci nameravali uporabljati zapor? So ga uporabljali? Zastavljal sem si retorična vprašanja: »So Morisovci nameravali pripeljati v ta arest Smolnikarja in še koga drugega?«

Seveda odgovora med takrat poveljujočim kadrom nisem dobil. Niti kasneje. Za odgovor sta vedela verjetno dva, morda trije častniki, ki pa takrat niso bili več v specialni brigadi in morda še kakšen minister? Moji šefi pa se s temi zadevami tudi niso hoteli ukvarjati.

·                   

Še nekoliko kasneje sem ugotovil, da je bilo snemanje pripadnikov Morisa z različnimi video kamerami pravi hobi. Znanec mi je pripovedoval, da je imel Dare MBN nekaj časa najsodobnejšo video kamero z izjemno dobrim zoomom. Menda jo je dobil na VOMO.

Potem sem ugotovil, da so posebno kamero in video rekorder vgradili tudi v kombi. Ko sem za nabavo in to njihovo raboto našel račune podjetja, ki so bili plačani mimo proračuna, kamere in rekorderja pa ni bilo več v enoti, mi je postalo jasno, da vse skupaj najbrž ni služilo poštenim namenom.

25. januarja je Njavro prevzel v specializirani firmi posebej prilagojeno video kamero in videorekorder. Oboje so vgradili v kombi, da so lahko tajno snemali. Kombi so parkirali, prižgali kamero in rekorder, odšli in se po posnetek vrnili naslednjega dne …

O ugotovitvah sem seznanil – kot se temu reče – nadrejene. Marjan, takratni šef Voma, se je kljub mojim jasnim informacijam potuhnil, češ, to je treba še nekoliko preveriti: »Veš, to je občutljiva zadeva. Kaj pa vem? Veš situacija ni najbolj primerna za razkrivanje še ene afere … Daj počakaj malo, saj bomo rešili tudi to.«
Drekač in mevža! Po mojem je krivec tudi za to, da se je afera Depala vas razpletla kot se je, in da je še vedno neodkrito prekupčevanje z orožjem. V jeseni leta 1994 je imel kup informacij na to temo.

 Ko sem vendarle drežnal in silil vanj me je vehementno preusmeril na drug skrivnostni problem:

»Dobil sem namige. Daj preveri, če kje ne skrivajo večje količine orožja? Kje v kakšnih kočah? Kaj ni oni Rajko najel lovski koči na Krokarju?«

Ko sem v korektnem postopku spraševal Dareta MBN zakaj so kupili video kamero in rekorder ter ga vgradili v kombi, je zatrokiral, saj vprašanja ni pričakoval. Seveda je refleksno, na njemu značilen način, odgovoril:
»Hja, to ni to kar ti misliš!«
»Kako veš kaj jaz mislim?«
»No mislim …  Veš, poveljnik je vedel za to nabavo in jo odobril. Pričakovali smo, da bo nekdo vlomil v naš objekt kjer smo imeli orožje. Zaradi tega smo postavili pred vhod v objekt kombi z video kamero in rekorderjem za snemanje (Jezus kako plitko!). Ker potem nismo izpeljali akcije zaradi znanih dogodkov (Depale vasi op.p.), smo te naprave dali v skladišče. Če so kasneje izginile, so za to krivi prejšnji skladiščniki.«

Seveda nisem nasedel lažem, ki mi jih je ponujal Dare MBN. Že prej sem preveril kdo in kdaj je plačal račune in se pozanimal čemu bi lahko služile snemalne naprave. Za tajno snemanje! Povedali so mi, da tedanja tehnika, ki jo je bilo mogoče kupiti pri nas, ni bila prav primerna za vgradnjo v avtomobile. Če so jo hoteli zagnati v avtomobilu so morali vanj namestiti celo dva akumulatorja. To so jim proizvajalci tudi uredili in jim proces do podrobnosti demonstrirali. Vse pa se je dogajalo nekoliko pred znamenito afero Depala vsa.
Tudi obtožb zoper stare skladiščnike nisem sprejel, saj je bilo jasno, da so prejšnje zamenjali z novimi samo zato, da so lahko 'organizatorji' afere Depala vas in njihovi pomagači, prinašali in odnašali v skladiščne prostore kar so sami želeli.
»Ne, ne, mi pa nismo tajno snemali. Bog ne daj,« so bili neprepričljivi.

·     
Zgodba s prisluškovanjem se seveda tukaj ne konča. Žal ima dolgo brado. Toda o tem kasneje.

Usposabljanje borcev za južno bojišče


Usposabljanje HOSovcev


Dnevnikov komentator Miha Kovač je v članku februarja 2000, med drugim (v povzetku), dejal: "Meje Slovenije smo branili še leta 1991. in 1992., ampak na Hrvaškem, zato bi bilo noro, če Hrvatom ne bi dajali, oziroma jim ne bi prodajali orožja … Toda ne po desetkratni ceni!
In napaka tega "branjenja" je še v dejstvu, da večino denarja od prodanega orožja ni nikoli končal v državni blagajni …"

Nekdanjemu pripadniku Paragovih Hosovcev se je septembra leta 1993 razvezal jezik in je za revijo Mladina povedal, da so se za bojevanje proti Srbom na Hrvaškem poleti leta 1991 ilegalno usposabljali v Sloveniji.

Precej dobro je med drugim opisal kje, kdaj ter kako so se usposabljali. Najbolj se je sicer zmotil takrat, ko je povedal, da so bili njihovi inštruktorji (Hrvaški) boljši kot slovenski.
Pri tem sploh ni šlo za hrvaške inštruktorje, temveč za Slovence ali samo za državljane Slovenije, ki so poprej služili v bivši Jugo vojski in prestopili v TO. Med inštruktorji je bilo samo za vzorec  nekdanjih Morisovcev.

Zapisal se mu je nepomemben lapsus. Zmotil se je sicer še v nekateri podrobnostih, ki pa ne skalijo vsebine pripovedi.
V prvi skupini Hosovcev, ki so jih usposabljali v Morisu, jih je bilo resnično okoli 80.

S Hosovci so prihajali v stik pravzaprav zelo redki Morisovci, oziroma samo tisti, ki so sodelovali pri specialističnem usposabljanju in pripadniki zaledne službe, ki so jih oskrbovali s hrano in opremo.
V Slovenijo so prvi Paragovi prostovoljci prišli prvič po 15 juliju leta 1991, v dveh avtobusih, v civilnih oblekah, zato so jih najprej odpeljali v zaselek Primože kjer so jim dali uniforme in drugo potrebno opremo ter oborožitev za urjenje. Za usposabljanje so jim dali nove uniforme TO, ki so jih s tem namenom pripeljali iz Ljubljane, saj jih v Morisu niso imeli.
Nove uniforme TO so šle posebej v nos Morisovcem, saj jih še niso imeli niti vsi pripadniki stalne sestave, kaj šele rezervisti TO. Res pa je, da so pred odhodom uniforme vrnili. V njih bi na Hrvaškem in v Bosni le preveč izstopali.
Čez približno en teden je z avtobusi prišla na usposabljanje še ena skupina.

Hosovcem pa tudi Morisovcem je bilo takrat naročeno - seveda, če bi jih kdo slučajno vprašal kdo so ljudje na Medvedjanku, da naj odgovorijo, da so hrvaški prostovoljci v slovenski TO.

Usposabljanje je bilo na Medvednjaku, kjer je bila pred tem na usposabljanju tudi rezervna sestava Morisa in so bili objekti za usposabljanje pravzaprav že pripravljeni. Dve kuharici, ki sta pred tem pripravljali hrano za rezerviste, sta nato svoje delo samo še nadaljevali.

Šef Hosovcev je bil v prvi skupini Alija Šiljak, šef usposabljanja pa Božidar Radobuljac, kateremu je bil pomočnik Frane Kieštorac. Poleg teh je na usposabljanju sodelovalo še kar nekaj pripadnikov TO, ki so imeli hrvaške priimke in imena.

Najbrž si je tega usposabljanja zelo dobro zapomnil tudi slovenski inštruktor - inženirec Božo, ki je usposabljanje končal v kliničnem centru, saj je objestni Hosovec med usposabljanjem za njegov hrbet zalučal aktivirano ročno bombo (Mimogrede: menda pa je šlo za obojestransko izzivanje …).
Alija Šiljak, tako pravijo tudi slovenski viri, jih je med usposabljanjem resnično držal na "kratko." Če ni bilo vse po njegovi volji jih je tepel ali pa jim zagrozil kar z likvidacijo. Peklensko urjenje je z vsem mogočim orožjem v najrazličnejših oblikah trajalo po en teden vsak dan od zore do mraka. Posebej so se urili za klanje, davljenje in druge oblike likvidacije nasprotnika.

Ob tem zapisu je posebej omembe vredno, da so to skupino, sredi njihovega ilegalnega urjenja, obiskali: šef HOSa Dobrislav Paraga, in  Paradžikov; minister za obrambo RS Janez Janša in šef VOMA Andrej Lovšin.
Paraga naj bi tedaj v motivacijskem govoru pred Hosovci povedal, da stranko stane vsak izurjen prostovoljec več kot 5.000 DEM.

Ko so jih po urjenju odpeljali v Jastrebarsko, komor jim je Lovšin z ekipo (tako je izjavil neimenovani Hosovec) pripeljal najrazličnejše orožje, je Paraga povedal, da naj na orožje pazijo, saj samo en kalašnikov stane nič več in nič manj kot 1.200 DEM!?

Hosovci, ki so jih nato dopolnjevali novi izurjeni pripadniki, so bili menda kasneje strah in trepet hrvaške frontne linije in  - tudi legalne hrvaške oblasti.

Pod črto bi seveda lahko začeli seštevati in obračunavati koliko je (ali bi lahko - po Kovaču) slovenska državna blagajna iztržila za ilegalno usposabljanje Hosovcev:

Stroški za  urjenje enega Paragovega prostovoljca                                            5.000 DEM
Cena za en  kalašnikov                                                                                           1.200 DEM 
En Paragov vojak izurjen v Sloveniji naj bi prinesel (slovenski) državni blagajni             6.200 DEM

Seveda je treba stroške za enega Hosovca ali Paragovega vojaka pomnožiti s številom vseh, ki so se usposabljali v Sloveniji in dodati še razliko za nekatere druge vrste orožja, ki imajo višjo ceno.
Tako naj bi bila državna blagajna za prvo skupino usposobljenih Paragovih Hosovcev v Kočevski Reki bogatejša za najmanj (približno 80 prostovoljcev v eni skupini X 6.200 DEM) 486.000 DEM.

Najbrž pa vsi pozabljamo, da je šlo za ilegalno usposabljanje in kadar gre za ilegalne zadeve jih pač ne moremo prikazovati javno, niti v državni blagajni?!




Usposabljanje Bosancev

POVZETEK ČASOPISNIH VESTI:

Novico, ki jo je objavil dunajski dnevnik Der Standard, da v Avstriji novačijo Muslimane in jih vojaško urijo v Mariboru, je poveljnik Slovenske teritorialne obrambe, general Janez Slapar, na kratko zavrnil, da ne drži:  Muslimani se ne urijo v Sloveniji.

Avstrijski dnevnik je še zapisal, da se je z avtobusi v ponedeljek zvečer iz Avstrije napotilo 200 Muslimanov v Maribor, kjer naj bi jih vojaško urili in poslali na bojišča v Bosni in Hercegovini. Tako novačenje Muslimanov v avstrijskih zbirnih centrih naj bi po zapisu v tem dnevniku trajalo že od junija. Slika prizora, ko se žene in otroci s solzami poslavljajo od očetov in mož, ki se vračajo na domačo fronto, je še dodatno argumentirala omenjeni zapis …

Avstrijski politiki so bili v svojih komentarjih previdni,v Mariborski upravi za notranje zadeve pa so sicer potrdili, da je mejo v ponedeljek prestopilo 200 Muslimanov, vendar pa se ne urijo v Mariboru in okolici – in kot je poudaril general Slapar tudi nikjer v Sloveniji … Kje so ni znano.

V skupini, ki je v polmraku počivališča na Barju čemela v parkiranih avtomobilih, je imel vsak natančno določeno nalogo Načrt premika je bil preverjen, zveze so delovale, avtomobili so bili pripravljeni, varovanje postavljeno, pištole varno skrite pod suknjiči in počakati je bilo treba samo še "potnike" … 

Ob dogovorjeni uri na parkirišču pa še vedno ni bilo avtobusov.
Z več kot pol ure zamude je pripeljal prvi.

Avtobus, ki ga je voznik po našem navodilu zapeljal skoraj v popolno temo parkirišča, je bil napol prazen.

Razočaranje!

Glavni organizatorji so nam pred tem vendar zagotavljali, da je kandidatov za bodoče bosanske borce še preveč, da jih morajo celo odklanjati.
Še večje razočaranje smo doživeli, ko smo si ogledali notranjost avtobusa. Ne zaradi "vonjav," ki so puhtele skozi vrata in nam sporočale, da je za "potniki" dolga pot, temveč zaradi podobe bodočih borcev. Vsi smo najprej pričakovali polne avtobuse, nato stasite in  navdušene borce iz katerih bomo oblikovali prave Rambote…

S sedežev pa so se v nas zabuljile globoko udrte oči in kljub slabi svetlobi je bilo videti, da ti bodoči bojevniki niso več zelo mladi, da so slabo hranjeni, utrujeni in zaradi neznane bodočnosti pravzaprav izgubljeni in prestrašeni. Naše, ne preveč glasno izgovorjena navodila so ubogali kot stari zaporniki. Tudi v naslednjih, pol praznih avtobusih, ki so se nakapljali z ogromno zamudo, ni bila podoba veliko boljša.
Iz avtobusov smo jih posamič izpustili samo toliko, da smo jih prerazporedili in napolnili avtobuse. Mimogrede so v grmovju odtočili.
Kljub varovanju parkirišča je bilo vendarle nevarno, da bi nas nepoklicani zalotili pri pretovarjanju.
Po tri, štiri polne avtobuse smo nato odpeljali v temo
V osebnem arhivu še vedno hranim nekaj fotografij Bosancev, ki smo jih usposabljali v Svetlem potoku. Vedno znova se mi med kupi papirjev  »priplazijo« na vrh in me spomnijo tudi na nekatere sodelavce, ki so se neposredno ukvarjali z njimi: na morisovce, na Novomeščane, na Simona in Gorjanca …

Polkovnika Gorjanca, ki je bil šef usposabljanja, so kmalu zamenjali, s kuloarsko obrazložitvijo, da se je preveč družil z Bosanci, da je dopuščal nered in nedisciplino …

Šele mnogo kasneje mi je šinilo v glavo, da je za njegovo zamenjavo najbrž »stal« republiški varnostnik in njegove zveze na samem vrhu Morsa. Do takrat sem celo mislil, da je najpomembnejši med varnostniki Brane, saj je usklajeval vse naloge neposredno z Lovšinom.
Na nekatere zadeve takrat nisem bil pozoren, pravzaprav me niso brigale, zanje so bili odgovorni šefi ali drugi, »prvokategorizirani« operativci.

Abdićev obisk Bosancev na usposabljanju je šel mimo mene kot, da ga ni bilo. Še dokumentiral ga nisem, čeprav je bila to ena izmed mojih nalog. Poleg ostalih operativnih nalog sem bil namreč zadolžen za fotografiranje in video snemanje usposabljanja.

Tudi pogovori, ki sta jih imela Milan in Brane z različnimi posredniki ali bosanskimi zastopniki v Ljubljani, ki so bili zadolženi za novačenje vojakov in za priprave za usposabljanje, mi niso bili mar. Bili so sicer zanimivi, polni obveščevalnih pikantnosti in »nadmudrivanja,« ampak uporabni samo za tistega, ki bi želel razdreti »bosanske kupčije.«

Mene je denimo takrat bolj zanimalo kako naj za vse bosanske vojščake izdelamo vojaške izkaznice. Kako naj vse Mujote, Hasote in Fikrete fotografiram in kako naj na hitro in v tajnosti izdelam množico fotografij. Fotografirati je bilo treba nekaj več kot 200 mož (in nekaj deklet) naenkrat, praviloma v poznem popoldnevu, po končanem usposabljanju. V dobri uri in pol!
Že zvečer smo razvili fotografije in jih zjutraj v treh izvodih dostavili bosanskim organizatorjem izdelave izkaznic (po eno fotografijo in film smo zadržali v VOMO).
»Atelje« sem si uredil izza ene izmed tamkajšnjih barak, tako da je bilo dovolj razpršene svetlobe. Ne glede na hitrost in improvizacijo fotografiranja, smo bili z izdelki - portretiranci in tudi sam, kar zadovoljni.

Velikokrat pomislim koliko jih je preživelo »bosanski lonec.«

Življenje v Svetlem potoku je bilo – če bi vzporejal takratno usposabljanje naših rezervistov – več kot zgledno. Bosanski borci so najbrž že vonjali smodnik in - najbrž tudi smrt. Vse postopke in ravnanja so opravili zagrizeno,  kot profesionalci, brez pripomb in komentarjev.

Spominjam se čokatega dekleta, ki pred tem najbrž nikoli ni držalo v rokah puške, mine ali se plazila kot vojak. Prav opazovali smo jo, kako je pred vsako nalogo za hipec postala, da je videla kako nalogo opravljajo soborci, nato pa postopek za njimi  brezhibno opravila. Tudi streljala je nadpovprečno dobro.

Predno smo bosanske borce poslali na mejo – ali  - kot bi rekel brcnili čez mejo – smo jih oborožili in jim dali nekaj streliva. Dali smo jim tudi vzhodnonemške maskirne obleke, ki so jih naši veljaki menda »kompenzirali«  s prekupčevanjem.

Ne spuščam se v pikantnosti kako so jih  naši pošiljali čez mejo, ker pri tem nisem sodeloval. Lahko povem samo to kar so mi povedali…: Med drugim, da so jih Hrvatje sicer »sprejeli« ampak tudi začasnom »shranili« v vojašnico – v Klani nad Reko. Da je bila pot do bojišča dolgotrajna. Toda Abdić, tako imenovani Babo, je pri hrvaških oblasteh vendarle dosegel, da so njegove borce spustili v Bosno.

Če je delal kalkulacijo za usposabljanje Bosancev Lovšin, potem le-to ni bilo poceni. Po koluarjih so nekaj kasneje krožile različne številke in navsezadnje tudi to, da so naši za to usposabljanje »zaplenili« Bosancem helikopter Bell. Ampak če sam nekoliko kalkuliram in primerjam cene usposabljanja Hosovcev in Bosancev, potem bi rekel, da manj kot dva milijona nemških mark ni bilo.

Kaj pa pisalni stroj, Barbara

Objavljeno v MLADINI
18. avgust 2003
Kaj pa pisalni stroj, Barbara?

Kako je Barbara Brezigar zavarovala ponarejevalce vojaških dokumentov iz afere Depala vas

Kaj se je zgodilo s skupino ovadb zaradi ponarejanja v zadevi Depala vas, dolgo ni bilo znano. Šele leta 1999 smo v Mladini razkrili, da se je zgodba o pisalnem stroju znamke Olympia, na katerega so bili napisani ponarejeni dokumenti (in verjetno tudi pisma Civilne iniciative), končala za ponarejevalce zelo ugodno.
Pisalni stroj je najprej postal materialni dokaz v preiskavi “posebne” tožilske skupine, kriminalisti pa so izdelali zelo natančen tipkopis tega stroja. Na podlagi tega so bili izvajalci ponarejanja vojaških dokumentov - predvsem pripadnik Morisa Milan Kunstelj - v kriminalističnih analizah popolnoma razkriti. Kriminalisti so neizpodbitno ugotovili, da je Kunstelj Smolnikarju do aretacije izročil vsega skupaj trinajst podobnih ponarejenih dokumentov. Ker so bili ti sestavljeni iz različnih drugih dokumentov, kriminalistom v kasnejših analizah ni bilo težko ugotoviti, da gre za ponaredke. Grafološka analiza je pokazala, da je Njavra večinoma podpisoval Kunstelj ali pa so bili podpisi sestavljeni s fotokopiranjem. Ponarejeni dokumenti so bili napisani na pisalnem stroju, ki je last vrhniškega podjetnika Romana Kordiča. Po mnenju kriminalistov je v vseh teh primerih šlo za kaznivo dejanje ponarejanja listin, zato so v ovadbah zahtevali, da pristojni tožilec Mitjo Kunstlja in njegove sostorilce spozna za krive in jih obtoži.
Triindvajsetega januarja 1997 je Barbara Brezigar kazenske ovadbe ljubljanskih kriminalistov zoper Mitjo Kunstlja zavrgla. Sprejela je sklep, v katerem je zapisala: “... kazensko ovadbo UNZ Ljubljana zoper Mitjo Kunstlja … zavržem.” Razlogi za to “zavrženje” so še danes dobesedno šokantni. Barbara Brezigar je najprej odkrito priznala, da je bilo “z grafološkimi ekspertizami ugotovljeno, da je na njih Njavra podpisal Kunstelj”, nato pa se nenadoma pričela ukvarjati s povsem drugim vprašanjem, namesto s tistim, ki bi ga morala raziskati. Kriminalisti so trdili, da je Kunstelj ponarejal državne dokumente. To je bilo očitno res. In zgolj na podlagi tega bi Brezigarjeva preprosto morala vložiti obtožni predlog in nato prepustiti sodiščem, da odločijo o zadevi. To je bila njena dolžnost. Toda ravnala je drugače. Čeprav je v prvem osnutku obtožnega predloga zoper Mitjo Kunstlja ugotovila, da je ta kriv kaznivega dejanja ponarejanja listin, se je pričela ukvarjati z vprašanjem, kdo ga je napeljal na to, da je pričel ponarejati dokumente. Prišla je do sklepa, da “ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je osumljenca napeljal na to, da je na papirjih podpisoval Njavra ter zapisal lastnoročne pripise”, čeprav to za obstoj kaznivega dejanja, ki so ga opredelili kriminalisti, sploh ni bilo nujno. Nato je ugotovila, da za Kunstlja “ni bilo ugotovljeno, ali je tudi vsebino ponarejenih listin zapisal sam”. To za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja znova ni bilo niti najmanj pomembno. Tehnologijo ponarejanja bi moralo raziskovati sodišče. Takoj nato je Barbara Brezigar - ne da bi to posebej razložila - sklenila, da je”malo verjetno, da bi osumljenec na lastno roko ponarejal in Smolnikarju izročal takšne papirje,” ki so bili celo, kot je ugotovila sama, “podlaga pisma MNZ predsedniku slovenske vlade z dne 15. 2. 1994”.
Sklep tožilke si brez dvoma zasluži posebno mesto v zgodovini tožilskih odločitev v Sloveniji. “Glede na to, da so torej pravi razlogi za ponarejanje dokumentov drugje in da je bil Kunstelj le zadnji člen v tej verigi, prejšnji členi pa niso razkriti, je bilo treba ovadbo zoper njega zaradi pravičnosti in ob uporabi določila 14. člena KZ zavreči,” piše v sklepu o “zavržbi”, ki ga je lastnoročno podpisala Barbara Brezigar, tedaj “okrožna državna tožilka“. Kot cinizem posebne vrste sledi pripis “P. S.”: “Ta sklep nima pravnega pouka, ker ni bilo oškodovanih oseb.” To je seveda zelo daleč od resnice - s takšnim ravnanjem je Barbara Brezigar oškodovala vso državo, ker je dala jasno vedeti, da so tudi ponarejevalci vojaških dokumentov, ki s svojimi ponaredki zavajajo celo predsednika vlade, v Sloveniji popolnoma varni pred roko pravice.

Nova razkritja
Zgodba o pisalnem stroju, ki jo v Mladini razkriva Srečko Jeraj, s še nekaterimi podrobnostmi priča, da je tožilstvo takrat res zavarovalo ponarejevalce. Čeprav je imelo pisalni stroj, na katerega so bili ponaredki spisani, in je obstajala priča, ki je bila pripravljena povedati, kdo je dokumente ponarejal, se ni zgodilo nič. Priča sploh ni bila zaslišana. To je konec koncev logično, če predvidevamo, da je bil namen od samega začetka zgolj in edino zavreči vse ovadbe proti "vojaški strani" v aferi Depala vas. Priča ponarejanja bi s svojim pričevanjem onemogočila enostavno, čeprav za lase privlečeno razlago, da so naročniki ponarejanja neznani. V vrhniški videoteki dokumentov po pričevanju Srečka Jeraja ni ponarejal Mitja Kunstelj. To so počele njemu nadrejene vojaške osebe. Šlo je spet za isto skupino ljudi, za katero je Vid Drašček v prejšnji številki Mladine povedal, da so jo na ministrstvu za obrambo poimenovali "Paravomo". Razlog za zavržbo ovadbe bi tako torej odpadel. Ovaden pa ne bi bil samo Kunstelj, temveč tudi ljudje, ki so bili v vojaški hierarhiji precej višje od njega.
Potem je tu še zgodba o pisalnem stroju. Konec oktobra 1996 so bili končno najdeni tipkopisi, ki so potrdili, da so bili dokumenti iz "Depale vasi" ponarejeni točno na pisalnem stroju Romana Kordiča. Že 16. septembra 1996 je v OVS prispel zahtevek posebne tožilske skupine za dopolnitev ovadbe zoper Mitjo Kunstlja zaradi ponarejanja uradnih listin. OVS je ugotovil, da je tipkopise ponaredkov 19. januarja 1994 na pisalnem stroju, ki je bil last Romana Kordiča, izdelal Andrej Podbregar. Ta jih je izročil Kunstlju. Kunstelj pa jih je 25. januarja 1994 prodal Milanu Smolnikarju za 7000 SIT. Isti Andrej Podbregar naj bi bil pisalni stroj "zasegel", tako rekoč samemu sebi, že 18. maja 1994, a ga kljub večkratnim zahtevkom ni dostavil v prostore Voma oziroma kasneje OVS. "Zaseg" pisalnega stroja je sploh posebna zgodba. Andrej Podbregar naj bi ga bil kot vojaška oseba - pomočnik načelnika za varnost prve izpostave Voma - pravno formalno zasegel Kordiču, ki je bil civilna oseba. To je moral odobriti njegov nadrejeni Simon Krejan, in ta bi o vsem skupaj moral obvestiti ministra za obrambo Jelka Kacina. To se seveda ni zgodilo. Kakorkoli, pisalni stroj se je spet našel šele dobri dve leti kasneje. Andrej Podbregar ga je v prostore OVS dostavil 23. oktobra 1996, po grožnjah Vida Draščka, ki se je v OVS ukvarjal s primerom, da bo sicer vse skupaj spravil v javnost. Kot je ugotovil OVS, je bil do tega dne pisalni stroj nepooblaščeno v hrambi pri Darku Njavru. Dva dni kasneje, 25. oktobra 1996, je bil pisalni stroj poslan posebni skupini tožilcev, skupaj z zahtevano dopolnitvijo ovadbe.
Stvari so bile konec oktobra torej jasne. Tako jasne, da je bilo treba ovadbo po hitrem postopku zavreči? Ponovimo - Barbara Brezigar je to storila 23. januarja 1997. Natanko tri mesece kasneje. In pisalni stroj? Tega so nekam založili. Po logiki zavržbe bi moral biti vrnjen lastniku. A to niti ni pomembno. Pisalni stroj je postal nepomemben detajl. Za pričo ponarejanja pa se je začelo nevarno življenje, v katerem je vsaka omemba znamenitega pisalnega stroja v javnosti zanj pomenila grožnjo. Namesto da bi mu tožilstvo dodelilo status varovane priče, je zavarovalo tiste, katerih početje je skušal razkriti.

7. junij 2004
Podbregar obljubil premirje
Življenje priče ponarejanja dokumentov bo odslej mirnejše
Avgusta lani je Srečko Jeraj v intervjuju za Mladino kot neposredna priča dogodkov ponarejanja dokumentov afere Depala vas, osvetlil dogodke. Za ta korak se je odločil, ker prej v sodnem postopku zoper ponarejevalce sploh ni bil klican kot priča. Zadeva se je ustavila, saj je takratna tožilka v zadevi, Barbara Brezigar, slučajno po naključju kronski obremenilni dokaz, pisalni stroj Olympia. Jeraj je v intervjuju med ponarejevalci in vpletenimi med drugim naštel Darka Njavra, Antona Krkoviča in Andreja Podbregarja.
Kmalu po objavi intervjuja je Jeraja na njegovem delovnem mestu poiskal Andrej Podbregar, sicer bolj poznan po neuspešni ugrabitvi grškega dilerja z orožjem v Celovcu. Izmenjala sta par besed. Pogovor pa ni bil prav nedolžen, saj je Jeraj na okrožnem sodišču zoper Podbregarja podal predlog za pregon zaradi suma kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ RS.
Na glavni obravnavi je sodnica Jeraja nekajkrat povprašala, če morda želi umakniti predlog za pregon, Jeraj pa ni popustil in je ponovno poudaril: “Podbregarja se od incidenta naprej bojim, saj je znano, da je zelo močan in izurjen, ter da ga včasih tudi zanese.”.
Pozneje je besedo dobil Andrej Podbregar, ki je priznal, da je Jeraja besedno napadel: “Svojih fizičnih sposobnosti nisem nikoli uporabljal za maščevanje... glede tega, kar sem rekel, pa nisem mislil kot fizično grožnjo, pač pa bolj kot grožnjo s sodiščem, vendar tudi tega ne bom uresničil, ker imam dovolj deset let sodišč že iz afere Depala vas.”
Spomnimo se, da je takrat Podbregar ravno s fizično silo obračunal z Milanom Smolnikarjem, ki je končal v bolnišnici. Za tem je Jeraj umaknil predlog za pregon, pod pogojem, da v prihodnje ne bo več imel težav. V končni zapisnik je sodnica je zato Podbregarja zaprosila tudi za izjavo za končni zapisnik, da se odslej z Jerajem ne bo več zapletal v konfliktne verbalne situacije. Podbregar je v to privoli.
“Barbika sploh ni tako slaba. Toda kadar dela napake, jih ne dela zaradi pomanjkanja znanja, ampak zato, ker jih dela namenoma. Njena edina težava je v tem, da ima v glavi Janšo - ta je kakor nekakšen rak, ki jo od znotraj povsem obvladuje,” mi je te dni pripovedoval eden od kriminalistov, ki je v zadnjih letih pogosto sestankoval s tožilko Barbaro Brezigar in pri tem s svojimi rokami na široko zakrilil okoli moje glave. Nato je pripovedoval o vsem že znanem; o pristranskem ravnanju, o tem, kako je kot tožilka pogosto zatrjevala, da "je policija ne bo nadzorovala", in o tem, kako je kršila zakone ter o svojih odločitvah sploh ni obveščala vlagateljev ovadb.
Bilo je samo nekaj minut zatem, ko me je na poti proti klubu Nove revije, kjer naj bi opravil intervju z Barbaro Brezigar, prestreglo SMS-sporočilo tiskovne predstavnice SDS, da morajo “žal zaradi nepričakovanih obveznosti neodvisne predsedniške kandidatke Barbare Brezigar intervju, ki je bil dogovorjen za danes, 22. oktobra ob 11. uri, odpovedati”. To je bila samo zadnja od nekaj podobnih odpovedi, ki so si sledile takoj zatem, ko je Barbara Brezigar v intervju za Mladino v začetku meseca že privolila.“Najprej naj se Vam najlepše zahvalimo za povabilo na intervju za Vaš cenjeni tednik. Gospa Barbara Brezigar bo z veseljem sodelovala z Vami,” je bilo zapisano v prvem odgovoru na prošnjo za intervju, kjer nam je tiskovna predstavnica SDS Patricija Šašek sporočala, kdaj nam bo “gospa Brezigar na voljo”. Ko je Brezigarjeva še zadnjič prelomila dano besedo in na neresen odlog intervjuja v uredništvu nismo več pristali, osladnih pisem iz volilnega štaba Barbare Brezigar nenadoma ni bilo več.
Kdo je torej Barbara Brezigar, ta “neodvisna” kandidatka, ki ji volilno kampanjo pripravljajo v Socialdemokratski stranki Slovenije in Novi Sloveniji? Številne sporne odločitve v vlogi tožilke in še nekateri doslej neznani dokumenti iz afere Depala vas jo kažejo v veliko bolj jasni luči kot njeni sladkobesedni intervjuji. Tožilske odločitve Barbare Brezigar povsem jasno dokazujejo, da je v zadnjih letih svojo poklicno kariero brezpogojno podredila političnim interesom. In to celo za ceno kršitve zakonov. Prelomna točka, po kateri se je začela njena politična kariera, je bila Depala vas, kjer je Barbara Brezigar proti sodelavcem Janeza Janše in pretepačem Milana Smolnikarja ustavila pregon z obrazložitvijo, da so pretepači ravnali zakonito. Na enak način je ponarejevalce državnih dokumentov v nepodpisani obtožnici najprej s številnimi dokazi obtožila za kazniva dejanja, nato pa skorajda v isti sapi zgolj z dvema za lase privlečenima razlogoma zavrgla že spisano lastno obtožnico! Za popolno spremembo svoje odločitve je bila kmalu zelo bogato nagrajena. Še v času Antona Drobniča je postala vrhovna državna tožilka, leta 2000 pa je postala pravosodna ministrica v Bajukovi vladi.

Salto mortale
Če hočemo spoznati oba, pogosto popolnoma nasprotujoča si obraza Barbare Brezigar, potem si moramo natančneje ogledati eno samo odločitev tožilke Brezigarjeve - tiste, s katero je 23. 1. 1997 zavrgla kazensko ovadbo UNZ Ljubljana proti Mitji Kunstlju in ostalim obtoženim ponarejevalcem v zadevi Depala vas. Že takoj zatem, ko so pripadniki ministrstva za obrambo brutalno pretepli Milana Smolnikarja, so namreč kriminalisti spisali dve vrsti ovadb. V prvi skupini so ostale ovadbe proti storilcem, ki naj bi kršili pooblastila, protipravno odvzeli prostost Smolnikarju in mu poškodovali vozilo. Barbara Brezigar je te ovadbe zavrgla kot neutemeljene, z obrazložitvijo, “da so ovadeni uporabili le takšno silo, kot je bilo potrebno”, pregon pa po nekajletnem premoru danes nadaljuje okrožno ljubljansko tožilstvo. V drugem spisu so se znašle ovadbe zaradi ponarejanja, ki naj bi jih izvedli pooblaščeni pripadniki ministrstva za obrambo. Na osnovi tipkopisov pisalnega stroja Olympia so bili izvajalci ponarejanja vojaških dokumentov v izvedenih kriminalističnih analizah popolnoma razkriti. Vendar pa je Barbara Brezigar kljub jasnim dokazom o storilcih zavrgla tudi te ovadbe.
Kriminalisti, ki so leta 1993 in 1994 na podlagi svojih pooblastil raziskovali nepravilnosti v ministrstvu za obrambo in trgovino z orožjem, so že kmalu posumili, da je del dokumentov, ki jih je od Mitje Kunstlja dobil civilist in nekdanji pripadnik Morisa Milan Smolnikar, ponarejenih. Ponaredki so bili Milanu Smolnikarju predani prav zato, da bi zaradi njih “devalvirali” tudi originalni dokumenti o trgovini z orožjem. S temi lažnimi dokumenti pa naj bi bili na laž postavljeni tudi zelo realni posegi Morisa v civilno sfero. Kunstelj je Smolnikarju do brutalne aretacije izročil trinajst podobnih ponarejenih dokumentov. Ker so bili dokumenti sestavljeni iz različnih drugih dokumentov, kriminalistom v poznejših analizah ni bilo težko ugotoviti, da gre za ponaredke. Grafološka analiza je pokazala, da je Darka Njavra večinoma podpisoval Kunstelj ali pa da so bili podpisi sestavljeni s fotokopiranjem. Tožilstvo si je v postopku preiskave pridobilo tudi električni pisalni stroj znamke Olympia, na katerem so bili napisani ponarejeni dokumenti, zelo verjetno pa tudi pisma Civilne iniciative. Kriminalisti so ugotovili, da so bili ponarejeni dokumenti dejansko napisani na pisalnem stroju, ki je last vrhniškega podjetnika Romana Kordiča. Po mnenju kriminalistov je šlo v vseh teh primerih za kaznivo dejanje ponarejanja listine, zato so v ovadbah zahtevali, da pristojni tožilec Mitjo Kunstlja in njegove sostorilce spozna za krivega in jih obtoži.
Barbara Brezigar se je z njimi v začetku očitno strinjala. Kot vodja skupine državnih tožilcev za posebne namene je najprej sestavila obtožni predlog zoper Mitjo Kunstlja. V njem je predlagala, da ga sodišče obsodi, ker je “napravil krive listine in jih uporabil kot prave”. V nadaljevanju sicer nepodpisanega dokumenta sledi opis ponarejenih dokumentov, citati grafologov in povsem na koncu še sklep vodje državnih tožilcev za posebne namene Barbare Brezigar. “Po vsem navedenem nedvomno obstaja utemeljen sum, da je obdolženec sporne dokumente izdelal in tudi izročil tajnemu sodelavcu MNZ Milanu Smolnikarju. Iz že citiranih strokovnih mnenj izhaja, da je dokumenta, navedena pod tč. od 1 do 8 ter pod tč. 12, napisal obdolženec. Za dokumenta pod tč. 9, 10 in 11 izvedenec R. ugotavlja, da so prav tako ponarejeni. Res je sicer, da v nobenem mnenju ne piše, da naj bi jih ponaredil obdolženec, vendar pa je glede na to, da jih je izročil skupaj z ostalimi ponarejenimi dokumenti, mogoče povsem utemeljeno sklepati, da je tudi te dokumente ponaredil obdolženec. Od Krkoviča in Janše jih z ozirom na to, da sta njuna podpisa ponarejena, očitno ni mogel dobiti, prav tako pa tudi ne od kakšne druge uradne osebe iz Ministrstva za obrambo. Po vsem navedenem prav tako izhaja tudi utemeljen sum, da je obdolženec dokumente izročil tajnemu sodelavcu MNZ Smolnikarju z namenom, da bi MNZ v okviru svojih pristojnosti ustrezno reagiralo zaradi domnevnih kaznivih dejanj, ki naj bi bila storjena, če bi bila seveda vsebina dokumentov resnična. Svoj namen je nedvomno izrazil s tem, ko se je želel sestati s kriminalistom Dragom Kosom. Pri tem pa je potrebno izrecno omeniti tudi to, da je obdolženec svoj namen tudi dosegel. Uprava kriminalistične službe MNZ je na podlagi teh dokumentov odreagirala tako, da je začela izvajati več aktivnosti za zbiranje podatkov o kaznivih dejanjih, ki naj bi se dogajala znotraj MO RS. V ta namen sta se kriminalista Drago Kos in Marjan Erhatič tudi sestala z obdolžencem. Z namenom, da bi raziskal domnevna kazniva dejanja znotraj MO, je Drago Kos na sestanku v Havani poizvedoval za informacijami povsem vojaškega značaja o 1. specialni brigadi MORiS,” je zapisala Barbara Brezigar. V nadaljevanju je Barbara Brezigar zapisala še oceno, da “MNZ je na dokumente, ki jih je izročil obdolženec, odreagiralo na nepravilen način, saj je začelo delovati v nasprotju s svojimi zakonskimi pristojnostmi”. Kljub temu pa je dodala, da so ne glede na to s strani obdolženega pripadnika Morisa “podani znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin”, saj je Mitja Kunstelj “dokumente predal z namenom, da bi kriminalisti na neki način ukrepali in ta njegov namen že zadostuje za obstoj kaznivega dejanja”.
Dokument nima datuma in nikoli ni bil uradno overjen. Le nekaj mesecev pozneje je namreč sledil vratolomen preobrat. Tožilka, ki je tako vehementno navedla vse razloge, zaradi katerih bi bilo treba ponarejevalce vojaških dokumentov obsoditi, je naredila presenetljiv salto mortale in se postavila v položaj, v katerem je oporekala lastnim sklepom. Triindvajsetega januarja leta 1997 je pod isto številko spisa namreč sprejela sklep, s katerim je zapisala, “kazensko ovadbo UNZ Ljubljana zoper Mitjo Kunstlja … zavržem“. Podvomila je celo o dopolnilu kazenske ovadbe zoper Kunstlja, ki so vsebovali dokumente, najdene jeseni leta 1996 v specialni brigadi Moris. Gre seveda za čas, ko je ministrstvo za obrambo že prevzel Jelko Kacin. “Ko se je v decembru 1996 prek medijev ugotovilo, da naj bi v javnosti zopet krožili dokumenti, povezani z dogodki v Depali vasi, kateri naj bi bili že poslani skupini državnih tožilcev za posebne zadeve, smo od MO zahtevali podatke, saj dokumentov nismo prejeli, ter v januarju 1997 prejeli njihov odgovor, da nam dokumentov niso poslali. 22. 1. 1997 pa smo od MNZ dobili poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe zoper Kunstlja zaradi zgoraj citiranih kaznivih dejanj. Priloga tega poročila pa so dokumenti, ki naj bi bili najdeni v specialni brigadi MORiS jeseni 1996 in ki naj bi dokazovali, da je Kunstelj ponarejal listine po navodilih `nekaterih pripadnikov MO'. Poročilo nakazuje, da naj bi obstajala `neformalna in izvensistemska skupina znotraj obrambnega ministrstva', po zamisli katere naj bi Kunstelj izdeloval in izročal ponarejeno dokumentacijo. K temu bi ga lahko napeljali dve konkretni osebi, vendar zaključek poročila navaja, da jim ni uspelo ugotoviti, kdo bi Kunstlja napeljal k storitvi kaznivega dejanja. V zvezi s temi dokumente smo opravili tudi nekaj razgovorov s tedanjimi pripadniki MO, ki delno prerekajo veljavnost dokumentov in zatrjujejo, da so na nekaterih pripisi, ki jih originalno na dokumentih ni bilo. Ne glede na to, da je verodostojnost takih dokumentov, najdenih po več kot dveh letih od zamenjave vodstva specialne brigade MORiS, močno sporna, pa je treba povedati, da vsebina dokumentov ne dokazuje, da bi tedanji pripadniki MO Kunstlja napeljali k izročanju krivih listin predstavnikom MNZ,” piše v svoji “zavržbi” Barbara Brezigar.
Glede kaznivega dejanja ponarejanja listin, za katere je tudi Barbara Brezigar zatrdila, da je bilo “z grafološkimi ekspertizami ugotovljeno, da je na njih Njavra podpisal Kunstelj”, je bil sklep Barbare Brezigar še precej bolj nenavaden. “Glede kaznivega dejanja ponarejanja listin ni bilo mogoče ugotovite, kdo je osumljenca napeljal na to, da je na papirjih podpisoval Njavra ter zapisal lastnoročne pripise. Ni bilo tudi ugotovljeno, ali je tudi vsebino ponarejenih listin zapisal sam ter ali je to vsebino sestavil sam. Oba akterja teh dogodkov - Smolnikar in Kunstelj - sta bila tajna sodelavca MNZ oziroma MO. Kunstelj pa naj bi proti plačilu posredoval informacije tudi MNZ. Malo je verjetno, da bi osumljenec na lastno roko ponarejal in Smolnikarju izročal takšne papirje. Državno tožilstvo pa ni moglo z gotovostjo ugotoviti, predstavniki katerega od obeh ministrstev v sporu so sodelovali pri tem plasiranju ponarejenih dokumentov. Glede na to, da so dokumenti že na prvi pogled ponarejeni, pa bi se lahko postavilo tudi vprašanje nadaljnje uporabe takšnih dokumentov, ko so bili delno podlaga pismu MNZ predsedniku slovenske vlade z dne 15. 2. 1994. Glede na to, da so torej pravi razlogi za ponarejanje dokumentov drugje in da je bil Kunstelj le zadnji člen v tej verigi, prejšnji členi pa niso razkriti, je bilo potrebno ovadbo zoper njega zaradi pravičnosti in ob uporabi določila 14. Člena KZ zavreči,” piše v sklepu o zavržbi, ki ga je lastnoročno podpisala Barbara Brezigar, tedaj okrožna državna tožilka. V posmeh pravni državi sledi še P.S.: “Ta sklep nima pravnega pouka, ker ni bilo oškodovanih oseb.”
Kar seveda ni res. S tem ko je Barbara Brezigar uvedla absurdno pravilo, po katerem se ne preganjajo nekateri storilci kaznivih dejanj, če se ne odkrijejo “vsi členi v verigi”, je bila oškodovana celotna država. Glede na vse zapisano se zdi ocena o zlorabi tožilskih pooblastil utemeljena. Tudi policije o zavržbi ni obvestila, čeprav je s tem kršila zakon. Njeno sklicevanje na to, da je ustavnemu sodišču podala pobudo za spremembo zakona, ki določa dolžnost tožilca, da o zavržbi ovadbe obvesti policijo, pa je seveda prazno - saj je zakon pač treba spoštovati, dokler se ne spremeni. Omenjeno pobudo je ustavno sodišče lani prepričljivo zavrnilo.

Pokop pravne države
Oba razloga za zavržbo v epizodi Depale vasi, ki ju je podpisala Barbara Brezigar, sta skregana s slovensko in primerljivo evropsko zakonodajo ter z zdravo pametjo. Kaznivo dejanje ima po slovenski zakonodaji majhen pomen le tedaj, kadar je “njegova narava neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni”. Razlog za zavrženje ovadb pa tudi ne more biti v dejstvu, da pri ponarejanju listin ni sodeloval le Mitja Kunstelj, pač pa tudi drugi, še “neidentificirani sostorilci”.
Oba razloga se že zgolj zaradi nesorazmerja med težo obremenilnih dokazov in suhoparno obrazložitvijo zdita povsem neverodostojna in neutemeljena. Teža kaznivega dejanja je bila ogromna. Del obrambnega ministrstva se je ukvarjal s prepovedanimi posli in svoja dejanja pred policijo lastne države prikrival z dezinformacijami, kakor da bi bila vojska država v državi! Zgolj na osnovi tega, ker je bil ujet le eden od storilcev, pa je mogoče izpustiti skoraj vsakega kriminalca. Vedno namreč obstaja kdo, ki ga preiskovalni organi ne odkrijejo, zato bi lahko na podlagi dosledne uporabe načel Barbare Brezigar zapore preprosto izpraznili.
Ocene Barbare Brezigar o kaznivem dejanju “majhnega pomena” ob najhujšem posegu vojske v civilno sfero po osamosvojitvi Slovenije ni mogoče označiti drugače kot cinizem. S svojo potezo je takratna tožilka naredila veliko uslugo tistim, ki so ostali v ozadju. Če bi o ovadbi lahko odločalo sodišče, bi se zelo verjetno razkrili tudi organizatorji celotne spletke. Če bi bili razkriti ponarejevalci lažnih dokumentov, potem pretepači Milana Smolnikarja ne bi več mogli trditi, da so preprečevali odtujitev “vojaških skrivnosti” in da so ravnali “legitimno”, pač pa bi bili krivi nepooblaščenega napada na civilista, ki so mu sami podtaknili lastne ponaredke. S pomočjo usodne Olympie pa bi bili morda lahko odkriti tudi avtorji drugih političnih spletk, ki so bile vezane na pisanje “anonimk”. Zgodbo je lahko prekinila samo ena oseba - tožilka Barbara Brezigar.
Nikoli ne bomo izvedeli, kako je Barbara Brezigar postala orodje v rokah neke politike. Če je korupcija res “dajanje ali sprejemanje nagrad zaradi hitrejšega, ugodnejšega, navadno nezakonitega reševanja uradnih zadev”, potem nezakonito ravnanje Barbare Brezigar v dveh uradnih zadevah, znanih pod imenom Depala vas, ki je nedvomno koristilo eni stranki, in poznejša podpora te iste stranke Barbari Brezigar v politiki, to ravnanje vrhovne državne tožilke najverjetneje uvršča v področje koruptivnih dejanj.
Zaradi razumevanja “pravičnosti” tožilke Brezigarjeve pravici v primeru Depale vasi nikoli ne bo povsem zadoščeno. Sklep ni posebej razveseljiv. Vse namreč kaže, da je po zaslugi Barbare Brezigar ponarejanje listin v Sloveniji načeloma sicer prepovedano, da pa to ne velja za določene pripadnike ministrstva za obrambo, ki lahko nekaznovano zavajajo policijo in celo predsednika vlade. Posegi vojske v civilno sfero so uradno sicer kaznivi, vendar to ne velja v primerih, kadar tako ocenijo pripadniki specialnih sil. Visoka “načela pravičnosti” nekaterih tožilcev pa ne dovoljujejo, da bi o krivdi utemeljeno osumljenih odločala sodišča. Vse to predstavlja nekdo, ki želi postati predsednica republike. Vrhovna poveljnica vojske, ki brani nasilje vojske nad civilisti in ščiti ponarejevalce državnih dokumentov.

Neprijetni intervju 

Vprašanja, ki smo jih želeli zastaviti Barbari Brezigar, ki je najprej pristala na intervju, eno uro pred sestankom pa se je premislila
 
Govorite o človekovih pravicah, pravni državi, zavrgli pa ste obtožnico proti vojakom, ki so na krut način pretepli civilista. Za kakšno državo vam pravzaprav gre?
Morajo po vašem mnenju v sodobni državi civilisti nadzorovati vojsko ali obratno?
Ovadbe zaradi ponarejanja listin ste v primeru Depale vasi zavrgli zaradi "načel pravičnosti". Kaj naj bi ta "načela pravičnosti" pomenila?
Ob aferi Depala vas ste dejali, da ste "vse, kar je bilo ob tem potrebno povedati, povedala v obrazložitvi pisne odločitve, pod katero sem se podpisala". Kako to, da v vaših zavržbah ni obrazložitev?
Ali morajo organi pregona, kadar ulovijo samo enega od več storilcev kaznivih dejanj, tega zato izpustiti? Boste kot predsednica države zaradi dosledne uporabe vaših "načel pravičnosti" amnestirali vse zapornike?
Zaščitili ste tiste, ki so s ponarejenimi dokumenti zavajali predsednika vlade. Boste na enak način zaščitili tudi tiste, ki bodo jutri, če boste na mestu predsednika države, morda zavajali vas?
O svojih zavržbah ovadb niste nikogar obvestili, čeprav bi po zakonu morali. Ali mislite, da ste kot oseba, ki ne spoštuje zakonov te države, primerni za položaj predsednika Slovenije?
Se vam ne zdi, da ste s tem, ko ste preprečili, da bi o utemeljenih ovadbah odločali sodniki, prispevali k temu, da mnoge sporne afere v Sloveniji ostanejo nerazčiščene, in da ste s tem omajali načela pravne države?
Se vam je Janez Janša kdaj zahvalil za to, kar ste storili v primeru Depale vasi?
Ali osebno poznate Darka Njavra in ostale, o katerih ste odločali v primeru Depale vasi? Od kdaj se poznate?
Boste v primeru, da postanete predsednica države in s tem vrhovna poveljnica vojske, uvidevni do morebitnih prestopkov bodoče profesionalne vojske? Se bomo v tem primeru morali bati vojaških udarov "pretorijanske garde", ki bo imela zaslombo v predsedniku države?
Bajukovo vlado, v kateri ste bili ministrica, ste zelo pozitivno ocenili. Ste tudi vi glasovali za sklep Bajukove vlade o "efektivnem nadzoru" slovenskega ozemlja v spornih zaselkih slovensko-hrvaške meje? Ali ni vlada s tem sklepom slovenske policije dejansko poslala v spopad s hrvaškimi policisti?
V politiko ste vstopili kot članica Zveze komunistov, danes pa priznavate, da delite "krščanske vrednote" in da ste religiozni kot "večina ljudi ter da smo "po svoje vsi verni". Od kod vam to prepričanje in takšen preobrat?
Pogosto hvalite svojega mentorja Tomaža Miklavčiča. Vas ne moti dejstvo, da gre za tožilca, ki je bil slep in gluh ob žaganju jamborov po poti okupirane Ljubljane; tožilca, ki je novinarjem, ki mu niso bili pogodu, lastnoročno vročal obtožne predloge, in tožilca, zaradi katerega je odstopil ves gospodarski oddelek na njegovem sodišču in je politično pristransko ravnal v številnih primerih kazenskih ovadb?
Ob prevzemu vodstva oddelka za gospodarski organizirani kriminal za vami novembra 1995 je okrožna državna tožilka Jožica Boljte-Brus ugotovila, da so v kazenski pisarni številna revizijska poročila o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki jih je pošiljala SDK Slovenije in niso bila vpisana v ustrezen vpisnik ter dodeljena na vpogled in delo okrožnim javnim tožilcem. S tem so bile te zadeve praktično postavljene "na led". Se vam ne zdi, da ste s svojim ravnanjem prispevali k razraščanju gospodarskega kriminala v Sloveniji?
Ali veste, da je bilo o delu vaše "posebne tožilske skupine" napisanih več revizijskih poročil, ki so kljub ugotovljenim napakam pri vašem delu končala v predalu generalnega državnega tožilca Antona Drobniča?